Za vas smo pripravili intervju s profesorico dr. Jelko Šmid Korbar, mag. farm.

Njeno izjemno profesionalno kariero je opisala profesorica Julijana Kristl v prispevku, ki je objavljen v Farmacevtskem vestniku leta 2019. Njena izjemnost je tudi v tem, da je kot ženska v tako imenovanem moškem svetu uspela …

Intervju je pripravila dr. Darja Frankič, pri izvedbi sta pomagali Breda Kosirnik in Andrijana Tivadar.

Kje ste preživeli otroštvo in obiskovali osnovno in srednjo šolo? 

Lepo zgodnje otroštvo sem preživela v rojstnem, prijetnem Slovenj Gradcu, kjer smo dočakali pričetek 2. svetovne vojne in od koder smo morali v izgnanstvo v Srbijo. Pričetek mojega šolanja je bil zelo stresen, saj sem se iz nemške šole v drugi semester prvega razreda morala vključiti v šolanje v srbskem jeziku in obenem osvojiti še cirilico. Zelo rada se še danes, ko jo berem, spomnim srbskega učitelja, ki me je prostovoljno, z veliko prizadevnostjo uspel pripraviti za prehod v drugi razred. Podobno sem doživela, ko smo se izgnanci po vojni vrnili v Slovenijo in sem se iz srbske šole vpisala v takratno nižjo gimnazijo. Mariborska realka, kjer sem maturirala, mi je skupaj s profesorji in sošolci ostala v zelo lepem spominu.

Bili ste študentka na Fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Kaj vas je vodilo v farmacijo, je bil študij farmacije spontana ali načrtovana odločitev?

Če razmišljam o študiju farmacije z današnje časovne distance, ugotavljam, da ni bil načrtovan, k odločitvi zanj pa sta gotovo prispevali dve magistri farmacije, ki sem ju zelo cenila: mlajša je takrat ravno zaključila študij v Zagrebu, druga pa je bila dolgoletna družinska prijateljica, ki sem jo zelo upoštevala in imela rada. Bila je tudi moja mentorica v času mojih vsakoletnih počitniških praks in stažiranja v lekarni Center v Mariboru.

Nam lahko na kratko opišete vaše pogoje študija v Zagrebu. Predavanja so bila v hrvaškem jeziku, kaj pa ostala potrebna literatura, ste morda imeli skripta ali lastne zapiske predavanj?

Z jezikom nisem imela težav, ker sem v osnovnošolskem izobraževanju osvojila srbščino. Sicer pa so to bili časi, ko smo vsi vpisani “nehrvaški” študentje farmacije  iz takratne države, od severa do juga, uporabljali srbohrvaščino. Za študij smo imeli na razpolago predvsem lastne ali izposojene zapiske s predavanj in skripta, tuja literatura pa nam ni bila dostopna.

Kakšno je bilo družabno življenje študentov v tistem času?

Za vse študente na Farmacevtski fakulteti v Zagrebu je bila vsekakor najbolj popularna točka srečevanj in druženja tako imenovana »učiona« v kletnih prostorih zgradbe. Prav vsi smo tja radi hodili. Slovenski študenti v Zagrebu pa smo se srečevali tudi v priljubljenem Slovenskem domu, ki ima v hrvaški prestolnici že dolgoletno tradicijo.

Študirali ste v času, ko marsičesa še ni bilo, primanjkovalo je tudi finančnih sredstev. Se morda spomnite kakšni so bili stroški bivanja in hrane?

Nemogoče je primerjati status študenta danes in v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem v nekdanji državi študirala v Zagrebu. Na splošno z gotovostjo lahko rečem, da je »bila skromnost naša čednost«! Kolegica mi je pomagala poiskati privatno bivanje pri starejših Zagrebčanih, ki sta mi bila kot nadomestna babica in dedek. Imela sem res veliko srečo, zelo smo se navezali, za vedno mi ostajata v najlepšem spominu. Ne bom pa pozabila zelo slabe prehrane v študentskih menzah, kjer je bilo naporno tudi to, da je kolega za tvojim hrbtom nestrpno čakal, da odideš.

Po diplomi ste se zaposlili. Vaša prva zaposlitev je bila?

Moja prva zaposlitev po diplomi je bila stažiranje v lekarni Center v Mariboru. Bilo je logično, da sem sprejela ponudbo, saj sem tam vsa študijska leta z veseljem opravljala sicer neobvezno počitniško prakso. V kolektivu sem se zelo dobro počutila. V tem času je v galenskem laboratoriju delal naš priljubljeni zgodovinar farmacije magister Minařik, s katerim sva najino v Mariboru sklenjeno prijateljstvo nadaljevala tudi v Ljubljani, ko je študentom farmacije kot na Medicinski fakulteti habilitiran predavatelj predaval zgodovino naše stroke. Vedno se je oglasil pri meni (z obvezno bombonjero), ko sem postala asistentka.

Kdaj in koliko časa po diplomi ste se zaposlili na Farmacevtskem odseku, Oddelka za kemijo, Fakultete za naravoslovje in tehnologijo?

Ko je Oddelek za kemijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani na Farmacevtskem odseku razpisal mesto asistenta, sem se prijavila, bila sprejeta in z letnim semestrom 1961 pričela z delom pri predmetu galenska farmacija (farmacevtska tehnologija) pri profesorju Pavlu Bohincu. Takrat tudi  ravnatelj Srednje farmacevtske šole je bil zelo obremenjen in je pomoč nujno potreboval. Ko danes s te velike časovne razdalje razmišljam o začetkih najinega pionirskega dela v nemogočih in neprimernih kletnih prostorih »stare realke« na Vegovi, ki so jih študenti zaničevalno poimenovali »kevder«, lahko najino vztrajnost in prizadevnost le občudujem. Za izvajanje laboratorijskih vaj visokošolskega pouka sva imela na razpolago zanikrn, zastarel laboratorij, v katerem je bilo nenehno nekaj v okvari. Za vsako popravilo sva se morala znajti kar sama, saj so bili na Oddelku za kemijo na vseh nivojih farmacevtom močno nenaklonjeni. Da sva vse zdržala in se tako dobro »ujemala«, gre pripisati najinemu prirojenemu optimizmu. Profesor Bohinc je najino »delovanje« preprosto opisal z duhovito opredelitvijo biti »Maedchen fuer alles«. Delovne razmere so se nekoliko izboljšale, ko se je Farmacevtski odsek preselil na staro tehniko na Aškerčevo. Takrat pa sta se najini področji pedagoškega delovanja razšli: profesor Bohincu se je izpolnila goreča želja, da je prevzel katedro za farmakognozijo. Zdravilne rastline so bile namreč vedno njegovo najljubše in najpomembnejše področje raziskovanja. Njegova učenka sem prevzela farmacevtsko tehnologijo, ko sem bila izvoljena v naziv docentke. Še vedno pa sva ostala raziskovalno povezana in sva skupaj objavljala prispevke tako s področja farmacevtske tehnologije kot farmakognozije. Drug drugemu sva pomagala  pri organizaciji ter izvedbi strokovnih srečanj, na katerih sva nastopala tudi s skupnimi prispevki. Ta srečanja so bila zelo zanimiva tudi za številne kolege iz republik tedanje države, predvsem iz Zagreba in Beograda, kasneje tudi iz Sarajeva, saj sva oba imela z njimi ustaljene stike. Ob najinih profesionalnih uspehih sva doživela vrsto lepih trenutkov in  profesor Bohinc nikoli in nikjer ni skrival zadovoljstva ob mojem napredovanju, ki sem ga dosegala kot dvakratna mlada mama.

Bili ste prva doktorica znanosti na naši bodoči fakulteti. Ali to drži?

Kot prva doktorica farmacevtskih znanosti na Univerzi v Ljubljani sem doktorirala leta 1971. Zelo sem bila ponosna, da je farmacija končno dobila tudi to priznanje. Moji kolegi so do takrat doktorirali kot doktorji kemijskih znanosti.

Nam lahko opišete vašo profesionalno kariero skozi oči ženske. Kdaj so, če so, nastopile ovire?

Moja karierna pot na univerzi ni bila lahka, saj sem za začetek  zelo urejene pogoje lekarniškega dela, ki sem ga rada opravljala, zamenjala za povsem neurejene pogoje izvajanja visokošolskih pedagoških obveznosti na univerzi. Kaj takega res nisem pričakovala, moje razočaranje je bilo precejšnje. Moje napredovanje od izvolitve v docentko, preko izvolitve v izredno nato pa v redno profesorico za področje farmacevtske tehnologije je potekalo brez večjih ovir in pretresov. Ob upokojitvi mi je Univerza v Ljubljani »kot priznanje za zasluge pri nastanku in razvoju slovenskega farmacevtskega študija in še posebej farmacevtsko tehnološke šole ter za dolgoletno vzorno, uspešno pedagoško in mentorsko delovanje« podelila naziv zaslužne profesorice.

Kar zadeva sprejemanje ženskega pedagoškega kadra na farmaciji, kjer je leta pri vpisu močno prevladovala ženska populacija, pa sem šele po dvajsetih letih ugotovila, da sem med moškimi kolegi samevala dolgih dvajset let, ko sem si končno »priborila« kolegico asistentko! Ni mi bilo lahko, vedno znova sem morala vzdrževati enakovrednost s kolegi na vseh področjih aktivnosti,  »materinska opravičila« niso bila sprejeta!

Primerjava ženskega in moškega dela kadrov v akademski sferi tako na pedagoškem kot raziskovalnem področju v zadnji četrtini prejšnjega stoletja in danes, zahteva poglobljeno, kritično in realno analizo, tudi družbeno. Pri tem morajo biti ekstremistična in formalistična stališča izključena.  Mnenja se krešejo še naprej. Vsekakor se strinjam s stališčem, da moramo ženske v napredovanja in uveljavljanje vlagati več, čeprav optimistično verjamem, da mlada generacija (mojih vnukov) vendarle premika določena zastarela, a včasih tudi populistična stališča v družbi.

V knjigi, ki je izšla ob 50-letnici Fakultete za farmacijo smo opazili, da niste omenjeni med tistimi, ki ste postavljali temelje katedre za socialno farmacijo. Ste pa omogočili zaposlitev asistenta na vaši katedri in tako omogočili vpeljavo novega predmeta socialne farmacije. Vaš komentar?

Res je, da so bile včasih moje »dodatne dejavnosti«, ki so mi bile enostavno »dodeljene«, spregledane oz. pozabljene: npr. da sem leta 1988/89 v sodelovanju s strokovnjaki iz farmacevtske industrije v dodiplomski študij farmacije uspešno uvajala predmet industrijska farmacija, s strokovnjaki iz lekarništva pa leta 1994/95 predmet socialna farmacija. Slednji je predstavljal osnovo za nadaljnji razvoj tega področja in nastanek Katedre za socialno farmacijo. Če sem lahko nekoliko kritična, se lahko vprašam, ali bi se to lahko dogodilo tudi kolegu moškega spola.

Kakšen nasvet bi dali ženskam, zaposlenim v visokem šolstvu?

Mislim, da se mi za sedanjo mlado generacijo ženskega spola ni treba bati, da se ne bi znala odločno uveljavljati v akademski sferi. Ko spremljam razvoj Fakultete za farmacijo v širšem družbenem okolju, ugotavljam, da so mlade kolegice zelo uspešne tako na pedagoškem kot raziskovalnem polju. Tudi njihova samozavest, gledano z mojega zornega kota, je občudovanja in bi skoraj rekla, zavidanja vredna. A to prinašajo novi časi in novi dosežki v znanosti in tehnologiji. Razen po entuziazmu in predanosti stroki, ki sem ju imela, se z njimi težko primerjam.

Ali bi morda še kaj dodali?

Ko me je takratni minister za zdravje Republike Slovenije leta 1996 imenoval za predsednico Komisije za pripravo nacionalnega dodatka k Evropski farmakopeji pri Agenciji Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, si nisem mogla predstavljati, da bom pri ustvarjanju Formulariuma Slovenicuma, kot smo ga poimenovali, sodelovala skoraj tri desetletja. In leta 2023 sem še vedno  članica Strokovne komisije za pripravo FS. Evropska farmakopeja je bila v Republiki Sloveniji implementirana leta 1993, Formularium Slovenicum pa ji je uspešno sledil leta 1998 s prvo izdajo, ki leta 2023 s 1. oktobrom stopa v veljavo s svojo FS 6.0 edicijo.

Pri svojem delu se Strokovna skupina za pripravo Formulariuma Slovenicuma pri JAZMP kontinuirano ukvarja s snovanjem in oblikovanjem slovenskega farmacevtskega strokovnega izrazja. Tako z leti nastaja osnova za slovenski farmacevtski terminološki slovar.  Strokovnjaki z vseh pomembnih slovenskih farmacevtskih inštitucij smo tako lahko v sodelovanju s termografi Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravili in izdali najprej prvo (2011) in nato še drugo (2019), dopolnjeno izdajo Farmacevtskega terminološkega slovarja.

»Moje pričakovanje in upanje, da bo slovenska farmacija v bližnji prihodnosti pripravila tudi tretjo prenovljeno izdajo slovenskega terminološkega slovarja ostaja« sem zapisala v Uvodnih besedah k FS 6.0, ki je stopil v veljavo 1. oktobra 2023. In verjamem, da se bo to zgodilo.

V nadaljevanju pogovora je dr. Darja Frankič vprašala prof. Jelko Korbar, ali bi lahko še kaj dodala.

»Zanimivo kreirana vprašanja moje doktorantke dr. Darje Frankič so poskrbela za nekoliko drugačen, nekonvencionalen pogled na moje biografske podatke.« je dodala prof. Jelka Šmid Korbar.