Mednarodna farmacevtska federacija (International Pharmaceutical Federation, FIP) je letošnji 78. Svetovni kongres farmacije in farmacevtskih znanosti (FIP World Congress of Pharmacy and Pharmaceutical Sciences) organizirala v sodelovanju z Angleškim kraljevim farmacevtskim društvom Velike Britanije (Royal Pharmaceutical Society) v Glasgowu v dneh od 2. do 6. septembra 2018. Za razliko od Edinburgha, ki je vedno veljal za politično in kulturno središče Škotske, je Glasgow industrijsko mesto, ki se je razvijalo pod vplivom pomorskega prometa in težke industrije, zlasti ladjedelništva. Danes ga uvrščajo med štiri največja mesta Velike Britanije in postaja tudi za turiste in druge obiskovalce vse bolj zanimiv. Prireditveni center (Scottish Event Campus), v katerem je potekal kongres, leži na obrežju reke Clyde v bližini starega mestnega jedra in omogoča izvedbo tudi večjih prireditev; udeležba na kongresu je bila namreč letos skoraj rekordna. Kongresa se je udeležilo več kot 3000 udeležencev iz 108 držav. Večjo udeležbo so zabeležili le ob 100-letnici FIP-a leta 2012. Poleg bogatega in zanimivega programa so k takšni udeležbi zagotovo prispevale še stabilne družbenopolitične razmere v tem delu sveta in privlačna lokacija letošnjega kongresa.

Dan pred otvoritvijo kongresa je potekalo prvo zasedanje skupščine FIP-a (FIP Council Meeting). Na skupščini lahko sodelujejo predstavniki 144 članskih organizacij. Slovensko farmacevtsko društvo je zastopal predsednik, mag. Matjaž Tuš. Skupščina je med ostalim potrdila tri dokumente oziroma izjave, ki so dostopne na povezavah:

• Statement of Policy on »Pharmacists’ authority in pharmaceutical product selection: Therapeutic interchange and substitution«,
• Statement of Policy on »The role of pharmacists in reducing harm associated with drugs of abuse«,
• Pharmacists supporting women and responsible use of medicines.

Letošnja skupščina je bila volilna. Novi predsednik FIP-a je postal lekarniški farmacevt, zasebnik iz Švice, Dominique Jordan. Ob izvolitvi je dejal, da se zaveda nujnih sprememb, ki jih v vseh zdravstvenih sistemih po svetu narekujejo demografski, politični in ekonomski izzivi. V luči teh sprememb bo potrebno na novo proučiti tudi vlogo FIP-a kot osrednje svetovne farmacevtske organizacije. Številni mediji so povzemali njegovo izjavo: »It is time for FIP to rethink its role«. Njegova misel se je odražala tudi v vsebinah nekaterih predavanj, ki smo jih poslušali. Svet se izjemno hitro razvija, ljudje pa postajajo vse bolj zahtevni, zlasti ko gre za zdravje. Povpraševanje po zdravstvenih storitvah raste hitreje kot ekonomske možnosti, število zaposlenih v zdravstvu povsod po svetu narašča hitreje kot v drugih panogah. Pri tem so že opazne tudi negativne posledice ekonomskih migracij, ko strokovni zdravstveni delavci iz nerazvitih držav pokrivajo kadrovski primanjkljaj v razvitih državah, s tem pa siromašijo intelektualni potencial domačega okolja.

Problem, s katerim se soočajo lekarniški farmacevti povsod po svetu, je priznavanje njihove dodane vrednosti, tako s strani vlad, kot pacientov. Predsednik FIP-a je na okrogli mizi o renesansi javnih lekarn izpostavil, da bo refundacija stroškov farmacevtskega servisa glavna tema FIP- v naslednjih letih. Večina govornikov opozarja, da bo potrebno prestrukturiranje dela – prepustiti izdajo zdravil drugim, od robotov do niže usposobljenih kadrov v lekarni, ekonomisti zagovarjajo celo tehnike, farmacevtovo delo pa preusmeriti v klinično prakso v zdravstvenem timu. Dejstvo je, da internetni ponudniki zdravil, večkrat je bil omenjen Amazon, spreminjajo trg zdravil. Predavatelji iz Avstralije, Anglije in Irske so bili enotnega mnenja, da nove tehnologije omogočajo preusmeritev dela farmacevta od izdelka h pacientu, v dobesednem prevodu pa bi to lahko povedali tudi drugače: odpovedati se izdajanju zdravil in se posvetiti delu v zdravstvenem timu že na nivoju primarnega zdravstva. Na FIP kongresih vedno znova ugotavljamo, da je lekarništvo izredno lepo urejeno in razvito v Skandinaviji, kjer uporabljajo najnovejše informacijske tehnologije, delo v lekarnah pa je že marsikje robotizirano.

Zanimiv je bil simpozij o inovativnih pristopih pri odkrivanju in zdravljenju kardiovaskularnih bolezni in diabetesa. Predavatelj iz Kanade je predstavil študijo o intervencijah v 56 javnih lekarnah, ki je zajela 723 pacientov, med katerimi je bilo 283 bolnikov s srčnožilnimi boleznimi. Dokazali so, da so z intervencijami bistveno prispevali k zmanjšanju zapletov bolezni. Študija je potekala 3 mesece, v intervalih na 3-4 tedne. V Avstraliji je potekala obsežna študija zgodnjega odkrivanja diabetesa, ki jo je financiralo ministrstvo za zdravje. Izvajali so jo po smernicah Mednarodne diabetološke federacije v 363 lekarnah. O zadovoljstvu udeležencev študije kaže podatek, da bi preko 90 % udeležencev raziskave tak pregled svetovala tudi svojemu prijatelju, znancu. Predavateljica iz Švedske je predstavila študijo, v okviru katere so posebej usposobljeni farmacevti posameznikom merili krvni tlak, celokupni holesterol, sladkor in obseg pasu, potem pa v 40-minutnem pogovoru pacientu svetovali glede uporabo zdravil in življenjskemu slogu ali ga, če je bilo treba, napotili k zdravniku. Študijo je izvajajo 245 farmacevtov javnih lekarn. Izvedli so 27.800 preiskav. Med pacienti je bilo 8–10 % napotenih k zdravniku. Rezultati evalvacijskega vprašalnika kažejo, da je bila večina zelo zadovoljna s svetovanjem, storitev farmacevtov so ocenili kot visoko profesionalno, izrazili pa so željo po večjem številu krvnih preiskav in bolj zasebnem okolju, kjer bi testiranja potekala. Žal pa tudi farmacevti na Švedskem ugotavljajo, da je pripravljenost javnosti, da bi tovrstne storitve plačali, majhna. Študije so podprle vlade vseh treh držav. Simpozij je pokazal, da je na področju lekarništva premalo tovrstnih raziskav oz. evidenc, ki bi jasno ovrednotile delo farmacevta oz. lekarne pri odkrivanju in preprečevanju bolezni. Še vedno sta med zdravstvenimi delavci najbolj prepoznavna zdravnik in medicinska sestra, javnost pogosto sploh ne ve, kakšne storitve lahko dobijo v lekarni. Poleg pomanjkanja raziskav, mnogi predavatelji navajajo tudi premajhno prodornost lekarniških farmacevtov pri ponudbi njihovih storitev, slabo povezovanje zdravstvenih delavcev in neustrezno medsebojno komunikacijo.
Zanimiv je bil simpozij o zdravljenju hepatitisa C, s katerim je okuženih 71 milijonov ljudi na svetu, pretežno v najrevnejših državah sveta. Ocenjujejo, da se vsako leto na novo okuži 1,7 milijonov ljudi, bolezen pa vse bolj ogroža tudi razvite dele sveta. Cilj WHO je, da do leta 2030 bolezen izkorenini, zato spodbujajo zdravljenje z generiki, ki je postalo dokaj dostopno tudi za revne države. Zdravljenje okužbe s HCV stane letno v Švici od 60.000 USD, v Mongoliji z generiki pa le do 80 USD. Da bi čim prej omejili širitev te okužbe, so v ZDA sprejeli odločitev, da lahko lekarniški farmacevti naročijo testiranje na okužbo s hepatitisom C, interpretirajo rezultate izvida, določijo diagnozo in terapijo. V EU to še ni mogoče.

Na splošno smo ugotavljali, da imajo farmacevti v Veliki Britaniji in ZDA precej več pristojnosti kot v večini držav EU. Po drugi strani pa se na primer urejenost lekarn ne more meriti s slovenskimi, kjer ponudba izdelkov ni prepuščena zgolj poslovnim ciljem lastnikov. O vsem tem smo se prepričali tudi na obisku v eni od javnih lekarn v Glasgowu. Skoraj presenetila nas je skromnost opreme; oprema je bila bolj kot ne asketska, čeprav smo iz pogovora razbrali, da gre za eno izmed sodobnejših in bolje organiziranih lekarn. Farmacevt, ki nas je sprejel, je imel status neodvisnega predpisovalca zdravil. Pristojnost predpisovanja zdravil je pridobil po opravljenem posebnem izpitu, ki je zelo zahteven in ga posameznik lahko opravlja samo 3-krat. Zaposleni v lekarni, tako farmacevti kot tehniki, imajo različne pristojnosti glede na dodatna izpopolnjevanja in izobraževanja, ki so jih opravili po končanem šolanju za pridobitev poklica. V lekarni izvajajo različne storitve oziroma dopolnilne programe, kot so na primer pomoč pri odvajanju od kajenja, metadonska terapija in pregled uporabe zdravil. V lekarni pripravljajo tudi omote z dnevnimi odmerki zdravil za posameznega pacienta; zdravila prepakirajo iz večjih pakiranj v manjša ali v posebne omote za tedensko zdravljenje. V naši skupini so bile tudi kolegice iz Finske, ki so bile, enako kot mi, nad tem presenečene, saj tudi pri njih odpiranje in deljenje zdravil iz originalne ovojnine ni dovoljeno. Lekarna ustvarja prihodek pri izdaji zdravil na recept od razlike med ceno, ki jo priznava zavarovalnica, in nabavno ceno zdravila.

Razkorak v razvitosti med posameznimi državami je velik, vendar ne na vseh področjih. Po eni strani lahko nekateri farmacevti v Veliki Britaniji predpisujejo zdravila, in marsikje v javnih lekarnah izvajajo programe cepljenja, po drugi strani pa so lekarne slabo informatizirane, ko gre za zdravila na recept, nabor izdelkov na lekarniških policah pa prej spominja na trgovine z živili in izdelki splošne rabe kot na ustanovo zdravstvenega sistema. Vsem pa je skupen en cilj – da bi farmacevt postal bolj prepoznaven v zdravstvenem sistemu!